Home
Grossglockner Berglauf PDF Print E-mail

Še kratek opis vsega dogajanja okoli mojega gorskega teka pod Grossglocknerjem v Avstriji, 19.7. - Grossglockner Berglauf.

Kot že verjetno vsi veste, se je ta dogodivščina začela lani na Vrbskem jezeru, ko sem bil izžreban in dobil zastojn štartnino na tem gorskem teku za leto 2015. V začetku sem vzel to le kot hec, ma, potem je zadeva zorela in dozorela v odločitev, da je to vseeno prilika, ki je ni za zamuditi in cilj je bil postavljen na koledar.

Malček več treninga v hrib je res bilo. No, celo na Slavnik sem dvakrat tekel, kar si do takrat nisem niti predstavljal.

Po vseh slabih vremenskih napovedih za vikend, sva s Tatjano šla na pot v sončnem in vročem dopoldnevu. Po prihodu v Heiligenblut, kjer je bil štart, prevzem paketa in pašta party, sva se razgledala po okolici, kjer je bilo že vse v znamenju velikega športnega dogodka (v soboto je potekala kolesarska dirka). Ponoči je lilo kot iz škafa in prebudila sva se v lepo svežo in sončno nedeljo. Na štartu je bil vrvež že navsezgodaj, vse je delovalo po planu. Videti je bilo same pozitivne obraze v pričakovanju novega športnega dogodka. Pred odhodom v štartne boxe sem si privoščil še hitro masažo nog z mentolom, popil še nekaj požirkov izotonika in potem smo samo še čakali, da nas spustijo z vajeti.

Prvi kilometrček in pol je šel dokaj po ravnem, potem pa se je pot začela strmo vspenjati in prešli smo v hojo. V nadaljevanju pa se je dogajala ena sama pravljica v prekrasni deželi. Tekli smo mimo slapa, mimo planin, po pohodnih poteh, polnih rož, pa tudi kamnov in korenin. Večinoma sem fotkal in snemal kar med tekom, zato sem dvakrat skoraj padel na nos in se zadnji hip z muko in preklinjanjem ujel. Ker sem bil v zadnji štartni skupini, se je kolona po poteh v hrib premikala kar počasi, tako, da sem praktično na teh delih vzpona lahko počival, ker prehitevati itak nisi mogel. Tekli smo povsod, kjer se je dalo teči. Teren je bil optimalen, saj je dež ravno prav zmočil podlago, ni pa bilo blatno in  mokro. Ne znam si predstavljati te avanture v dežju, kjer bi vse drselo in bi bilo za tek zelo nevarno.
Skratka, po poti so se kar po vrsti odpirale prečudovite vedute na okoliško naravo, gore in nazadnje na ledenik. Kot bi mignil, je bila pred mano še zadnja ovira, ca 1000 m vzpona po stopnicah do cilja na ploščadi Kaiser Franz Josefs Hohe, kjer  me je čakala moja navijačica. Med vzpenjanjem po stopnicah so se mi začele oglašati nekatere mišice, vezi, kaj jaz vem kaj, ki jih do sedaj pri teku še nisem začutil. Je definitivno je manjkal kakšen trening stopnic več. .Sicer pa je kar šlo. Glede dihanja in pulza je bilo vse ok, višina se ni poznala, tako da sem po 2 urah in 26. minutah uspešno prišel v cilj, zadovoljen in presrečen. Še medalja okrog vratu, pa dekca za toploto, pa čaj, banane, pa navijačica in fešta se je lahko začela. Na koncu je sledil še kratek ogled okolice, pa zasluženo kosilo in na koncu odhod v dolino. Pa še planike sva videla. Skratka super dogodivščina.   

TOMAŽ